Marec 2020. Pisateljska rezidenca Uysess Shelter 2, Beograd, dež. Delam na romanu Cona. Pogledam, kdaj sem ustvaril dokument. Drugi april 2018. Takrat je bila Cona mišljena kot kratka zgodba, del zbirke kratkih zgodb Psihoporn, ki izide (upam) aprila letos. Del mene si želi, da bi vztrajal pri kratki zgodbi in ne bi pisal, pisal in pisal ter v roku meseca, dveh prišel do točke, ko je tekst lahko postal samo še roman. Seveda, potem ne bi dobil štipendije in najbrž nikdar ne bi videl Beograda, kaj šele Walesa, kamor potujem maja. S tem se tolažim. Pa ne preveč uspešno.
Cona je močno fragmentrian roman o ljubljanskem serijskem morilcu, Zmaju, seveda pa je tudi roman o spolnosti. Pri le redkih serijskih morilcih (sploh katerem?) ’težava’ namreč ni primarno ravno v spolnosti. Je pa tudi roman o blaznosti in – predvsem – blaznem pripovedovalcu. Ki pa nikdar ne spregovori. Namesto njega zgodbo podajajo štirje ’manjši’, ’nižji’ pripovedovalci oz.’entitete’, vsak od njih pa predstavlja en aspekt tega ’nad-pripovedovalca’: Gama je torej racionalizacija, Ted je impulz, Willie je frustracija, Raziel, oziroma (nebeški) bibliotekar, pa je fantazija. Posebej problematični, psihično naporni so fragmenti slednjega – in na njih, skladno z mojo prijavnico, delam na rezidenci v srbski prestolnici. Tu v obliki kratkih zgodb opisujem zadnje trenutke Zmajevih žrtev, oziroma njegove interakcije z njimi. Trenutno imam napisanih in bolj ali manj končanih trinajst takšnih besedil, trinajst žrtev in pojma nimam, koliko jih bo še potrebno. Mučno je. Pa ne samo psihološko. Tudi tehnično. Zelo težko je moriti na izviren način, vedno znova in vsakič drugače; težko je ostati izviren tako na slogovni kot spoznavni ravni Vedno znova vedno drugače povedati zgodbo o ljubezni in zablodi.
Tu imam čas, da se res posvetim mojim mislim in mojemu delu. Dopoldne kofein, zvečer pivo ali gin. Večinoma pa sva samo jaz in Raziel, ta ’varuh Ženske’. Mogoče je ravno to ideja romana na katero sem najbolj ponosen. V prijavnico za rezidenco sem zapisal sledeče (in res mislim, da se ne da povedati lepše in jasneje, niti krajše):
Zmaj izhaja iz predpostavke, da je v vsaki ženski iskra, delček nekakšne nad-ženske ali Ženske. V vsaki posameznici vidi Potencial in verjame, da ga vsaka žrtev popelje korak bližje izkušnji Ženske. Morilec tu deluje v vlogi nekakšnega knjižničarja, zbiratelja, celo kustosa njihovih življenj, njihove kulture in civilizacije [1] [2]. Kot knjižničar / zbiratelj / kustos Ženske Zmaj išče in potrebuje posamezno žensko kot celoto, to pa lahko doseže samo tako, da jo umori, saj šele žrtvina smrt zaokroži njeno življenje (in ga na nek način naredi popolnega). Ali drugače: iskro Ženske lahko iz ženske, ki je kontaminirana z družbo, kulturo in civilizacijo, izlušči samo z ubojem (telesa) prav te ženske.
Cona se z vsem tem konceptualno približa zahtevam rezidenčnega programa. Menim, da gre za nekoliko svež pogled na temo knjižnice kot ’baze pomembnih in relevantnih podatkov’. Knjižnica – pa tudi zbirka – namreč ni samo fizični prostor, ampak je tudi meta-prostor, nad-prostor – in hranilnica ne le občih podatkov (relevantnih ali ne), temveč tudi individualnih izkušenj in sanj … Seveda pa tudi slepih ulic, zablod, frustracij in norosti.
Na najvišji ravni pravzaprav torej mogoče sploh ne gre za roman o morilcih, seksualnih patologijah ali blaznih pripovedovalcih, temveč za roman o ženski. Ta misel mi je vešč. Pomirja. V smislu Nietzschejeve misli, da, ko zremo v brezno, le-to zre v nas, je veliko lažje prenašati pogled ženske, kot poglede morilcev in blaznežev.
Z nekolikšno žalostjo moram priznati, da sem zaradi Cone, a ne samo zaradi Cone, na smrt utrujen. V dobrih dveh letih sem napisal praktično dve (ne ravno kratki) knjigi in eno gledališko predstavo, še ena, monodrama Psiho, pa je bila uprizorjena. Trenutno imam odprtih trinajst različnih, večjih in manjših projektov. Čakam. Čakam na odgovore, čakam na rezultate, čakam na honorarje, čakam na izdaje. Včasih se šalim, da tačas, ko čakam, še kaj malega napišem. V tem je žal več resnice kot šale. In želim si pomiritve, sprostitve. Ne, ne želim si početi ničesar. Želim si biti sposoben početi ničesar in si verjeti, da si to zaslužim in lahko privoščim. V stanju, v katerem sem trenutno, ne vem, če mi glede tega lahko pomaga kakršnakoli objava ali knjižna izdaja, kakršenkoli honorar, celo kakršnakoli nagrada, štipendija, rezidenca … Želim si samo končati Cono in jo izdati. Vendar pa težim tudi h kvaliteti in dovolj izkušenj imam na področju pisanja, da vem, da ta sprostitev ne bo prišla še vsaj eno leto.
Ampak resnica je tudi ta: v tem skorajda mučenju, večji kot majhen del mene dejansko uživa. To breme daje mojemu življenju ostrino in fokus. Upam, da te ostrine in fokusa nikdar ne izgubim, čeprav hkrati srčno upam tudi, da se nikdar več ne bosta, vrtela okoli ’razumeti serijske morilce in se vživeti vanje’ ter ’na osebni ravni in lastni koži razumeti seksualne patologije’ ter ’nositi breme vsote spolnosti človeštva’. Dovolj je dovolj.
V nadaljevanju sledijo trije odlomki Raziela, tega knjižničarja / zbiratelja / kustosa Ženske. Vsa tri besedila pa so bila, na podlagi že prej obstoječih zapiskov, misli in okruškov, napisana tekom mojega prvega tedna bivanja v Beogradu.
ENTITETA RAZIEL
Rita Farnsworth
»Čudovita si. Popolna. Skoraj popolna. Dišiš po poletju. Kako dolgo si hodila? Živa si. Toda ne skrbi. Naredila bova nekaj čudovitega. Naredila bova nekaj zate. Ljubim te. Ljubim te prstke. Ljubim to znamenje. Kratke kocine. Se ne briješ redno? Ali pa se nimaš briti za koga? Ljubim ta stegna. Sočna so. Ljubim to pičkico, ki jo skrivaš. Njene rdečkaste dlake in kako diši. Ljubim. In če pomislim na to, koliko ljudi jo je ljubilo pred mano, jo pričnem ljubiti še bolj. Ljubim ta trebuh … in popek. Ljubim tvoje boke in tvoja rebra. Tvoje pazduhe in roke. Prste … Te tanke dolge prste. In ljubim tvoj vrat, te kite, te vene. Ljubim tvoje oči in tvoje lase. Ljubim tvoja usta. Jezik. Tvoj zadah. Celo te ljubim, tvoj smrad mi diši. Lahko razumeš to? Ja? Da mi diši, vse kar na tebi. Potem pa ne sprašuj, česa si želim. Ljubiti si te želim. To si želim.«
Vstal je iz počepa in z omarice, čez katero je bil pogrnjen črn prt, pograbil masivno kristalno kupo. Vrnil se je do Rite, se ji nasmehnil in jo s prsti pogladil po licu. »Vse bo v redu,« je rekel, čeprav se je že v tistem trenutku zavedal, da ni govoril samo njej. Srce mu je razbijalo. Spet je počepnil prednjo. »Se lahko polulaš v tole?« je vprašal v njena stegna, saj si je ni upal pogledati v oči. Trenutek je trajal predolgo in na koncu mu ni preostalo drugega, kot da dvigne pogled. Na njenem obrazu in v njenih očeh je naletel na začudenje in otopelost. »Mislim, da sem pripravljen,« je rekel. »Želim si tvoje resničnosti.«
»Will you let me go? Me boste … izpustili?«
»Ne, ne bom te,« je odkimal in spet povesil pogled. Na trebuhu se ji je naredila lepa guba. »Ljubim te in želim si tvoje resničnosti,« je rekel z nekakšno pogubnostjo v glasu. Tišina in negibnost. Moral je storiti nekaj. In je.
S prosto roko je previdno a čvrsto pritisnil na njen trebuh, tam, kjer so izginile sramne dlake.
»Precej polna si. Veš to? Polna? Full?«
Rita je počasi prikimala.
»Te je kdo kdaj že sploh ljubil vso? Takšno, kot si? Prav takšno …?«
»Yeah … He did.«
»Samo eden?«
»Samo eden.«
Z nohti je najbolj nežno, kar je lahko, podrsal po njenih stegnih. »Kaj, če torej razpreš tole in se presedeš malo naprej in se mi polulaš v tole in zapečatiš to, da sta te res vso ljubila dva človeka?«
Tina Prešern
Ko jo je slekel in si jo ogledal, se je pred njim zableščal teološki paradoks in vprašal se je, kar dela verna katoličanka s piercingi v sramnih ustnicah in v bradavičkah. In kaj s tatujem bodeče žice, ki se je vil čez večji del njene leve noge. Čepe je nagnil je glavo in poizkušal doumeti. »Je to sado-mazo stvar?« je vprašal, ne da bi pričakoval odgovora. Tina je bila globoko v ketaminski luknji. »Kristusove muke? Identifikacija z njimi?«
Tišina.
Vstal je in, da bi si zbistril pretresene misli, pričel zlagati njene obleke. Potem je v roke vzel njeno torbico in jo raziskal. Med drugimi je v torbici našel rožni venec in Marijino podobo v medaljonu, ki je izgledal pozlačen. Predmete iz torbice je previdno in spoštljivo polagal na mizo v kotu sobe. Veselil se je trenutka, ko bo lahko odprl Excel tabelo in natančno popisal njene cunje in vsebino torbice.
Ko je končal, se je ozrl po mizi in potem še po negibni punci. Ozrl se je po prostoru, po sebi v njem, po celotni situaciji, z očmi je premeril svoj majhen, varen in popoln svet. Vse je bilo v redu.
Toda trenutek ni trajal.
Prešinila ga je nepovratna misel ob kateri se mu je stemnilo pred očmi. Spoznal je, da jo bo moral maziliti.
Proces je bil močan, emocionalno nabit in gost. Vedel je, da postaja vedno bolj samozavesten. Lahko je počel stvari, o katerih je pred nekaj meseci samo še sanjal. Kolikor je to sicer sprejel z odprtimi rokami, se je hkrati tudi zbal, da postaja oziroma bi postal površen. In pomembneje, da ne bi znal več ceniti procesa. Projekta. Ženske. Transformacije. Počastitve. Molitve. In sebe v vsem tem. Vedel je, da vsaka izstreljena krogla prej ali slej zadane v kaj – ali pa preprosto izgubi hitrost in pade na tla. To je vedel. Ni pa v to tudi zares verjel.
Toda, ko je mazilil, je verjel v maziljenje. In verjel je v Tinino vero.
Verjel je v resničnost te ženske ob njem.
V njeno telo.
V njeno celovitost in v njeno iskro.
Sodelovala je.
Katoliška dekleta umirajo na prav poseben način. One se hkrati prepustijo in upirajo, a vendar nikdar ne izpadejo razdvojene.
Nina Obermajer
V svet je gledala skozi dolg tunel. Vse se je zdelo oddaljeno in razstavljeno, nič ni bilo zares povezano s čim drugim. V tem tunelu se je izgubila tudi njena identiteta. Ni je bilo strah. Ni je moglo biti. V stanju v kakršnem je bila, je bil strah, kot katerokoli drugo čustvo, praktično nemogoč. Bilo ji je vseeno. Neprizadeto je gledala film zadnjih nekaj minut (ali ur) svojega življenja.
Toda kljub vsemu se je zavedala, da je gola in zvezana. Vedela pa je tudi, da v sobi ni sama.
Od daleč je spregovoril moški glas. »Nekdo mi je nekoč rekel, da se oblačimo zaradi drugih.« Glas je prihajal izza nje. Ni imela moči, da bi obrnila glavo. Zrla je predse v poltemo sobe. »Verjetno pa se zaradi drugih tudi slačimo,« je še dodal glas.
Moški je zdaj stopil prednjo. Bil je gol in postavil se je tako, da je njegovo mednožje zakrilo točko na drugi strani sobe, v katero je bolščala. Bil je obrezan in napol v erekciji.
Glas, oddaljen in popačen, je nadaljeval: »Ne moreš vedeti, kako težko mi je storiti to. Nočem te razočarati. Če bi imel eno željo, eno samo željo na svetu, bi si želel večjega tiča. Moškim z velikimi tiči ni treba pobijati žensk. Ne dokončno. Oni jih lahko ubijejo spet in spet, vedno znova – isto žensko ali pa vsakič drugo. In vedno znova so priče čudežu Vstajenja. Vstajenja od mrtvih. Ženskega Vstajenja. Mi pa nimamo tega privilegija. Za moške z majhnimi ni čudežev. Namesto njih imamo žalost in razočaranje.«
Moški je počepnil prednjo. Imel je sorazmerno lep obraz in videlo se je, da ga je negoval. Bil je čist, koža je bila čvrsta, brada gladko obrita, lasje čisti, urejeni, pred kratkim pristriženi. Imel je globoke modre oči.
»In delaš … Delaš in se boriš in mučiš vsak svoj živ moment in ne prideš niti do kolena tistim, ki jim je … no, dano. In delaš se, da je v redu, res se delaš in prepričuješ. Toda v resnici veš, da ni. Da nikdar ne bo. Moškim z velikimi …«
Obmolknil je sredi stavka in jo zasanjano pogladil po stegnih. Nekje daleč, daleč, kot v drugem času in drugem telesu, se ji je zazdelo, da se je ob njegovem dotiku njena koža nasršila, kot bi potegnil prepih. Toda vse to se ji je samo zdelo. Nahajala se je v nekakšnem popolnem kokonu, kjer je bilo udobno in kjer ni bilo ničesar.
Njegovi prsti so šli gor po njej, čez boke in po rebrih do prsi, kjer so se ustavili in stisnili bradavičko. »Z joški ženska nakaže na svojo seksualnost, niso pa njena seksualnost sama. Joški so kot nožnica ali metek. Implicirajo meč ali pištolo, a nožnica in metek sta brez meča in pištole precej neuporabna. Kaj ni zanimivo? Moški so nad joški navdušeni samo dokler ne pridejo do mednožja.« Dvignil je glavo in jo pogledal v oči. Pogledal je neposredno v tunel skozi katerega je zrla v svet. »Rad bi, da veš, da sem nag zate in ne zame,« je rekel. »Dovolj dolgo sem se skrival. Na koncu pa pride do tega, da si ali nisi. Si nag ali ne. Skrivaš ali ne. Se razdajaš ali ne.«
Moški je zdaj pokleknil in položil glavo na njena stegna. Njegova koža je bila vroča in prijetna na dotik. »Mislim, da je čas, da se soočim s svojo bolečino. In sprejmem posledice.«
Ko se je tunel pričel širiti, je najprej začela zaznavati sebe, svoje telo. Potem je prišlo spoznanje, ki je spremenilo vse. Spoznanje, da jo bo posilil. Želela je kričati, želela je prositi, želela se je otresti spon s katerimi je bila privezana na stol, a v njenem telesu ni bilo moči za karkoli od tega. Uspelo ji je samo odpreti usta iz katerih se je namesto glasu samo pocedila slina.
Moški je začutil premik in dvignil je glavo ter si jo ogledal. »Bog, si čudovita,« je rekel.
Tunel se je širil in širil in ponovno vzpostavljeni miselni procesi so jo navdali z grozo. Spoznala je, da najverjetneje ne bo posiljena, temveč umorjena. Iz grla ji je uspelo spraviti zvok. Potem dva. Čez čas je iz sebe spravila črko. Bila je črka N. Potem je izustila še eno črko. Bila je črka O.
Kot bi jo hotel pomirjajoče utišati je s prsti spolzel po njenih slinastih ustnicah in za trenutek je bila prepričana, da jo bo poljubil. Namesto tega je samo nabral slino, ki se je cedila iz njenih ust. Posesal jo je s svojih prstov.
Dejanje, ki se ji ni zdelo tako gnusno, kot se ji je zdelo, da bi se ji moralo zdeti, ji je vendarle dalo moči, da je končno lahko izrekla, kar je želela.
»Noseča …« je hripavo šepnila.
In on se je zazrl v njene oči in rekel, da to ni važno. Da sploh ni važno. Zazdelo se ji je, da je v njegovem glasu zaznala razočaranje. Poljubil jo je na stegno in se vzravnal. Zdaj je bil v polni erekciji. Toda to ni bila erekcija jebača ali posiljevalca.
Bila je erekcija ljubimca.
[1] On sam deluje tako kot ’knjižnica Ženske’ kot knjižničar v njej. Kot morilec pa seveda deluje tudi v vlogi avtorja.
[2] Zmaj namreč hrani obleke, obutev in druge osebne predmete svojih žrtev. Hrani njihovo ’civilizacijo’. Gola trupla pa vrača med ljudi, v javnost.